Ustvarja iz najdenih oblačil
Modna ustvarjalka Vanja Meško Russenberger inspiracijo za svoje ustvarjanje išče na ulici, kamor se zadnja štiri leta odpravi skoraj vsak dan. Med grafitarskimi stenami nemške prestolnice Berlin dnevno pohajkuje, kolesari in raziskuje po kotičkih predela Kreuzberg, kjer ljudje odlagajo oblačila, ki jih več nočejo. Pove nam, da so humanitarne organizacije polne oblačil in da jih v skladišča več ne sprejemajo, zato jih ljudje odlagajo na za to označenih mestih, včasih pa kar ob smeteh ali na ulici pred stanovanjskimi stavbami.
Modna kreatorka in umetnica Meško Russenberger po rodu sicer Ptujčanka, ki že vrsto let živi v Berlinu, je zato najdene oblačila začela predelovati. Odvržene kose očisti, opere, zarobi, zbrusi, prebarva, ukroji in jim nadene popolnoma nov videz. Do sedaj je izdelala že dve kolekciji v naslednjem mesecu pa namerava dokončati še tretjo. Skozi vsakodnevno sprehajanje po centru Berlina opazuje, kako se je mesto preoblikovalo in kako gentrifikacija podobno kot v Ljubljani iz mesta agresivno preganja revnejše prebivalce ter vanj naseljuje premožne. Opozori nas na požrešno potrošništvo, ki ga je povzročila poceni tekstilna industrija ter na ljudi potisnjene na družbeni rob, ki jih vedno znova srečuje ter sklepa zanimiva poznanstva.
Kritična do množičnega potrošništva
Meško Russenberger v modnem svetu deluje že več kot dve desetletji, vendar jo je pot v predelovalno modo zanesla zadnja leta, ker pravi, da je kritična do množične potrošnje in posledic, ki jih le-ta prinaša družbi in okolju. »Kolekcijo sem delala z veseljem, ampak če ljudje ne bi tako množično kupovali oblačil, mi je ne bi bilo treba in to bi mi bilo še ljubše. Ljudje množično kupujejo obleke, se jih kmalu naveličajo in jih potem odmetavajo,« opisuje svoja doživljanja. V kolekcijah je kritična do družbe a hkrati je njeno ustvarjanje omogoča tudi možnost osebnega izpovedovanja ter podoživljanja čustev. V svoji drugi kolekciji je tako iz rabljenih oblačil ustvarila črne kose, ki nosijo pomenljivo ime: Love (Ljubezen). »V drugi kolekciji sem skušala upodobiti strah pred ljubeznijo, intimnostjo in poglobljenimi odnosi, ki ga tudi opazujem kot trend: množično iskanje instant ljubezenske in intimne izkušnje ter na drugi strani strah pred poglobljenimi odnosi,« opisuje berlinska kreatorka. Poleg iznajdljivosti ter izvirnosti jo odlikuje tudi zapriseženost svojstvenemu stilu, pri katerem ne popušča. Je samouk, vse kreacije se je naučila oblikovati, šivati in obdelovati sama. Poleg tega Meško Russenberger sodeluje tudi pri promociji svojih izdelkov, kjer se kar v domači kuhinji ali pa ulicah Berlina prelevi v model. Pri tem strastno zagovarja načela trajnostne nošenje oblačil ter tudi sama ne kupuje novih kosov, ampak tudi zase in svoja otroka izbira izmed oblačili, ki jih ljudje zavržejo. »Na začetku so se v meni porajali dvomi, ali je to primerno. Spraševala sem se, ali jemljem revnim ljudem in tistim, ki živijo v pomanjkanju. Potem pa sem hitro ugotovila, da oblačil nikjer ne primanjkuje. Edino pravilo, ki se ga striktno držim, je, da ne vzamem plaščev, bund in odej. Te v mrzlih zimah nujno potrebujejo brezdomci,« pravi o svojem načinu izbire ter dodaja, da »etiketiranju in moraliziranju ne ubežimo ne glede na to, kaj v življenju počnemo«.
Sklepanje novih poznanstev
Leta pohajkovanja po berlinskih ulicah so Meško Russenberger omogočili, da je postala prava socialna antropologinja, opazuje družbene fenomene ter gibanje mesta skozi poznanstva, ki jih sklepa na poti iskanja novih materialov za ustvarjanje. »Obleke praviloma iščejo ljudje iz spodnjega dela družbe, vendar sem posebne stike spletla z ljudmi iz družbenega roba: brezdomci, migranti brez dokumentov, uporabniki drog. S temi ljudmi se vedno zapletam v različne vrste pogovorov. Tako sem ugotovila, da je na cesti v Berlinu npr. pristalo veliko delavcev iz Vzhodne Evrope, ki so po iskanju boljše prihodnosti v Nemčiji, kmalu ugotovili, da vse tukaj mogoče ni tako rožnato, kot so jim napovedovali,« nam opisuje. Dolgo je opazovala tudi nenavadni pojav oblek zloženih v črne vreče, ki so se pojavljale na zbirnih mestih. To se je dogajalo tako pogosto, da ni verjela, da bi lahko bilo naključje, dokler ji ni nekega dne eden izmed brezdomnih prijateljev pojasnil izvora teh vreč. »Povedal mi je, da brezdomci na dobrodelnih organizacijah dobivajo črne vreče z oblačili. Ker pa nimajo doma, ne morejo takšnih vreč nosit s sabo, zato izberejo, kar se jim zdi potrebno, ostalo pa odložijo na zbirna mesta, da se oblačila dalje izmenjujejo in se krog nadaljuje.« Pravi, da je na poti iskanja zavrženih oblek našla ogromno prijetnih, odprtih in prijaznih ljudi, s katerimi skupaj iščejo obleke, si jih solidarnostno podajajo med sabo ter vzamejo, kar res rabijo. »Enkrat se spomnim, da sem se z otrokoma vračala iz šole in nas je skupina brezdomnih znancev, povabila v cerkev na kosilo. »Vidimo te, da si tudi sama mati otrok. Pridi, vzet hrano, za vse je dovolj!« so mi rekli. Takšne izkušnje se mi zdijo pomembne, da tudi otroka vidita in imata stik z različnimi ljudmi ter predvsem, da jih razumeta ter jim priznavata človečnost,« povzema berlinska kreatorka, ki pravi, da je brezdomcev v mestu Berlin vedno več. Pri tem je opazila, da se je posebej povečalo število žensk, ugotavlja pa tudi, da se je povečalo število uporabnikov kreka. Četudi živi v predelu Berlina, Kreuzberg, kjer sicer droge niso nenavaden pojav, pravi, da se je povečano število uporabnikov kreka, v zadnjem letu izkazalo za precej nevaren pojav na ulici. »Do uporabnikov drog imam zelo strpen in spoštljiv odnos. Sama tudi sodim med ljudi, ki zagovarjajo pojave centrov za varno uporabo drog. Skozi svoje pogoste sprehode po ulicah, pa opažam, da so uporabniki kreka zelo nepredvidljivi, hitro vzkipljivi in da nek miren dialog z njimi ni mogoč. Nažalost se jih tudi branijo v centrih za varno rabo drog, kar celoten problem potiska na ulico,« popisuje in priznava, da je opazila drastični fizični propad na ljudeh, ki so začeli uživati krek ter hkrati pravi, da je ta droga uničila »atmosfero ljudi iz ulice«. Berlinski predel Kreuzberg opisuje kot odprt in progresivni del mesta, v katerega pa v zadnjih letih podobno kot v Ljubljani agresivno prodirajo neoliberalni urbanistični trendi.
Mesto se spreminja
Meško Russenberger ugotavlja, da je skozi najdena oblačila sposobna razbrati družbeno sliko spreminjanja mesta. »Naprimer našla sem veliko kosov, ki so nosili politična gesla ali pa pripadali kakšni subkulturi. Včasih se sprašujem, zakaj se je nekdo odločil, da neka majica, ki izraža pripadnost ali pa upor, ni več zanimiva. Je to zaradi gentrifikacije mesta in je bil primoran zapustiti sosesko, ker je bila predraga ter se je posledično moral znebiti oblačil?« se sprašuje ustvarjalka. Opaža, da cene najemnin drastično rasejo, s čimer so stanovanja za tukajšnje prebivalce vedno manj dostopna. Gradijo se draga in luksuzna stanovanja, s čimer se spreminja družbena slika mesta. Pri tem med najemniki ter lastniki prihaja do vedno večjih trenj. Četudi so po berlinski zakonodiji zaščiteni najemniki, pravi, da je gentrifikaciji uspelo ustvariti razdor med družbenimi sloji: »V tem predelu Berlina smo prej vsi živeli v sožitju tako multikulturnem kot tudi družbenem, zdaj pa nastaja vedno večji konflikt. Premožni lastniki nas izsiljujejo in iščejo luknje v zakonu, da bi se nas znebili ter zvišali najemnine. Pri čemer se mi zdi zelo nesmiselno, da se hočejo znebiti delavskega razreda, ki ga za svoj obstoj nujno rabijo, vendar se je ta zdaj prisiljen seliti na mestno obrobje.« Opisuje travmatične posledice, ki jih proizvaja gentrifikacija, kot je popolna izguba načina življenja, socialnih krogov, izgube šole za otroke, ipd. »S tem izgubiš emoncionalno življenje, kar seveda vedno lahko na novo vzpostaviš, vendar če si ga primoran spremeniti, je to zelo frustrajajoče,« opisuje. Neoliberalnemu urbanemu načrtu je uspelo ogroziti tudi mnoge avtonomne prostore, zaskvotana politična prizorišča, socialne centre ter prostore alternativne kulture. »Na drugi strani odpor ostaja. Ljudje tukaj si želijo živeti v multikulturnem odprtem prostoru, zato so vprašanja o gentrifikaciji mesta odprt boj, ki nas je mnoge združil in povezal,« povzema oblikovalka.
A si na uličnem raziskovanju opazila še kaj, kar bi se ti zdelo vredno omeniti za zaključek?
»Želela bi si, da ljudje prenehajo z nekontroliranim in hitrim nakupovanjem in potrošništvom. Opazila sem, da takemu obnašanju potem sledi pranje slabe vesti ter odlaganje oblačil ali podarjanje samo zato, da bi se potem počutili boljše. Svetujem jim, da prenehajo s take vrsto dobrotništvom in raje osebam v stiski, brezdomnim osebam, podarijo nekaj denarja, ki ga ti veliko bolj potrebujejo,« sklene Meško Russenberger.
Članek je bil prvotno objavljen v Kraljih ulice.
