Priložnostno učenje v okviru projekta o inkluziji — EPALE — European Commission
Letos februarja se je zaključilo še eno plodno sodelovanje v okviru projekta Erasmus Plus, v katerem je sodelovalo pet držav med drugim tudi partnerji iz Slovenije. Z zgovornim naslovom “Prizadevanje za inkluzijo” (“Work for Inclusion” ) so se partnerji, ki jih je povezovala italijanska koordinacijska organizacija iz Kalabrije , združili pri raziskovanju različnih nacionalnih primerov vključevanja oseb z Downovim sindromom (v nadaljevanju DS) na trg delovne sile. Udeleženci projekta so se udeležili štirih različnih obiskov (LTT), kjer so izmenjevali izkušnje, znanje in se pogovarjali o nacionalnih praksah.
V kalabrijski Kosenci je bil organizator koordinacijski partner, ki je skupaj z lokalno kooperativo za osebe z ovirami , priredil več delavnic za tuje obiskovalce. V Bolgariji smo se srečali v prestolnici Sofiji, kjer smo znanje izmenjavali pod vodstvom izkušenega . V Grčiji smo obiskali vzhodno mediteransko mesto Katerini, kjer nas je lokalna organizacija za osebe z ovirami , vključila v svoj vsakodnevni program. V Španiji pa smo čas preživeli v šoli za otroke iz socialno ogroženega okolja Centro Ave María “Vistillas” ter se vključili v aktivnosti partnerjev iz Granade Docete Omnes .
Slovenski partner je v projektu sodeloval kot tehnični izvajalec, saj smo tekom projekta snemali dokumentarni film, ki je zdaj že dostopen na spletu in nosi naslov: “Življenje brez omejitev”. Dokumentarec sta ustvarili nemška filmarka Katrin Weissler ter avtorica tega članka. Četudi imam dolgo desetletje profesionalnih izkušenj iz medijskega sveta, sem raziskovalno vpeta v področje izobraževanja in učenja odraslih, zato me ves čas zanima, kako se ljudje v različnih situacijah učijo. Potem ko smo kamere ugasnili, dokumentarec obdelali ter projekt zaključili je prišel čas za refleksijo. Na štiri mednarodne obiske so partnerji poslali po dve osebi z DS ter po dva spremljevalca. To so bili delovno osebje iz institucij, ki so jih osebe z DS obiskovale ali pa družinski člani, ki so bili tesno vpeti v življenje oseb z DS. Ker so bile osebe z DS absolutni protagonosti projekta, pa je mene zanimalo kakšne učne priložnosti so se vzpostavile za njihove spremljevalce, česa so se naučili, kaj so spoznali in kaj so odnesli domov.
Priložnostno učenje velja za najbolj pristno obliko človeškega učenja, ki ni vezano na formalne ali neformalne izobraževalne strukture. V osnovi gre za proces učenja, ki se spontano razvija in se osredotoča na pridobivanje znanja in spretnosti iz vsakdanjega življenja, ne glede na učni načrt. Namen priložnostnega učenja je pogosto upiranje ideji, da se znanje lahko zgolj predpiše ali vsili, ter spodbujanje samoiniciativnega in kontekstualnega pridobivanja znanja. Segmente priložnostnega učenja, ki sem jih želela zajeti v tem članku, bodo omejeni na manjšo skupnost, ki se je namerno povezala za namene izvedbe projekta in bo kot bomo lahko videli zajemala različne vrste znanja, ki so si ga pridobili popolnoma spontano. Za potrebe tega članka sem intervjuvala štiri ženske, ki so se udeleževale srečanj in jim zastavila podobna vprašanja.
Inkluzivne prakse
V uvodu sem skušala predstaviti, da so bili udeležnci izpostavljeni različnim nacionalnim, terapevtskim ter družbenim kontekstom. Povprašala sem jih zato, kje vidijo najboljše primere dobre inkluzivne prakse? Četudi so obiski trajali samo nekaj dni, so imeli udeleženci priložnost znanje pridobivati tudi s pomočjo izmenjevanja izkušenj v času, ko so bivali z ostalimi obiskovalci, se skupaj z njimi udeleževali delavnic, skupaj pa so preživljali tudi večere, ko so se pogosto razvile zanimive debate.
Kot državo z najbolj progresivno inkluzivno prakso, so naše intervjuvanke izbrale Italijo. “Država izvaja celovito zakonodajo in programe, ki dajejo prednost vključevanju in opolnomočenju oseb z DS. Italijanski inkluzivni izobraževalni sistem zagotavlja, da imajo otroci z DS dostop do rednega šolanja, kar jim omogoča, da se učijo skupaj s svojimi vrstniki in razvijajo dragocene socialne veščine. Poleg tega Italija posameznikom z DS in njihovim družinam zagotavlja obsežne podporne storitve in vire, vključno z zdravstvenim varstvom, zaposlitvenimi možnostmi in programi vključevanja v skupnost. Poleg tega Italija z močnim poudarkom na spodbujanju raznolikosti prispeva k družbi, ki ceni vključevanje in sprejema edinstvene prispevke vsakega posameznika, ne glede na njegove sposobnosti. S svojo neomajno zavezanostjo socialni inkluziji je Italija svetel zgled drugim državam, ki si prizadevajo ustvariti pravičnejšo in spodbudnejšo družbo za posameznike z DS in drugimi ovirami,” nam je svoje videnje popisala grška psihologinja Katerina Katsara iz organizacije Merimna.
Tekom projekta smo spoznali posameznice z DS, ki so bile zaposlene ter živele dokaj samostojno, kar je vsekakor vplivalo na to, da se je italijanska praksa pokazala za najuspešnejšo. Osebe z DS se sicer med sabo zelo razlikujejo, vendar romunska vodja Organizacije za Downov sindrom iz Bukarešte meni, da je tekom mobilnosti spoznala pomembnost ne samo inkluzije, ampak pomena razvejenega sklopa aktivnosti za osebe z DS. “Tekom obiskov sem se začela zavedati pomembnosti inkluzije oseb z DS v skupnost skozi različne aktivnosti. Projekt je pomagal pri predstavitvi širše palete tovrstnih praks,” je pojasnila Georgeta Bucur.
Medkulturna izmenjava
Za vse vprašane udeleženke je izkušnja pomenila medkulturno izmenjavo različnih praks. “Vtisi o projektu so izjemno pozitivni, saj nam je pokazal, da lahko osebe z intelektualnimi ovirami zlasti tisti z DS dobijo glas in da lahko vzpostavijo izpolnjujoče osebno in poklicno življenje. S tem projektom smo dobili vpogled v izzive, s katerimi se soočajo različne države in kako jih najbolje podpreti in opolnomočiti pri obvladovanju njihovih ovir. Na tak način smo poglobili svoje razumevanje strategij upravljanja, ki jih uporabljajo drugi. Vendar sem še vedno razočarana, da je vključevanje posameznikov z DS v sodobni družbi še vedno dojeto kot tabu, ustrezna podpora ni vedno zagotovljena, tako pa njihov celostni potencial pogosto ostaja neizkoriščen,” meni Italijanka Elena Capocasale, ki skupaj s svojo sestro Lindo vodi organizacijo za Downov sindrom v Kalabriji.
Tudi María del Mar Alonso Sánchez se je v življenje oseb z DS vključila zaradi osebne izkušnje, saj je mati hčerke, ki ima DS. Pove, da je bila navdušena nad različnimi delavnicami namenjenim osebam s posebnimi potrebami, ki ponujajo zanimive priložnosti za osebno rast in razvoj spretnosti, opozorila pa je, da ni bila priča dovolj primerom inkluzije. “Partnerji so nam pokazali različne vrste aktivnosti, kjer so bile osebe z DS vključene med druge osebe s posebnimi potrebami. Drugače pa lahko povem, da se je ta izkušnja izkazala za zelo poučno, tako v čustvenem smislu kot v smislu graditve medkulturnih odnosov in razumevanja. Spoznala sem, kako posamezniki z DS uporabljajo svoje znanje ter kažejo izjemno odpornost in odločnost pri premagovanju izzivov in preseganju pričakovanj.”
Vsi udeleženci so se strinjali, da ne glede na kulturne in jezikovne razlike komunikacija ni bila nobena ovira, saj so se brez znanja tujih jezikov tudi udeleženci z DS odlično sporazumevali med sabo. “To kaže na njihovo prirojeno sposobnost povezovanja in sporazumevanja, ki presega jezikovne ovire, kar kaže na moč pristne človeške povezanosti,” zaključuje Španka.
“Dokumentarec osvetljuje svet oseb z DS”
Na drugi strani je tehnični partner vstopal v projekt z manj osebnimi in profesionalnimi izkušnjami, ampak sta ustvarjalki zasedli neko mesto opazovalk, ki pa ju ni pustilo nedotaknjenih.
“Projekt mi je omogočil dostop do intimnega življenja oseb z DS ter hkrati opazovanje mednacionalnih praks. Izkušnja je bila neprecenljiva. Naučila sem se, kako drugače ljudje z DS gledajo na svet, kako dojemajo sebe in kako so srečni. Spoznala sem tudi, da osebe z DS oddajajo ljubezen brez nekih omejitev, bližina jim je pomembna, ne ukvarjajo pa se s tem, kako jih družba vidi. Na drugi strani mi je vpogled v njihova življenja omogočil, da sem spoznala, kako zelo se naša družba peha za uspehi in kako je fokusirana na dosežke ter kariere. Svet oseb z DS je drugačen: njihove vrednote so prijateljstvo, podpora, med sabo se spodbujajo ter se življenja veselijo,” svoje doživetje opisuje Katrin Weissler, nemška režiserka, scenaristka in videaistka ter dodaja: “Z dokumentarcem želim osvetliti del družbe, ki je neviden in spregledan, ker so dojemani kot neperspektivni.”
Ker sva dokumentarec kreirali skupaj, so se najine ideje ves čas prepletale skozi diskusije, ki sva jih imeli, da bi ustvarili film, ki družbi nastavlja ogledalo. Kot soavtorica filma lahko tako tudi sama povem, da je bil projekt priložnost za učenje, za vpogled v privatni svet oseb, ki nam ga sicer ne bi bilo mogoče spoznati. Pri ustvarjanju sem ostajala kritična do družbe, saj sem skozi snemanja ter intervjuje spoznala, da je glavna ovira v življenju oseb z DS, družba sama.
Živimo v neoliberalni družbi, kjer je pehanje za materialnimi vrednotami glavni standard. Življenja in ustvarjanje ranljivih oseb, ki pa teh standardov ne morejo doseči, so zato dojemana kot manj pomembna. S filmom sva si zato želeli prikazati emoncionalni in čuteč svet ljudi, ki tako kot vsi mi sanjajo, se zaljubljajo, hrepenijo, razmišljajo in se veselijo življenja. Narativo zato vodijo protagonisti sami, ki so edini, ki lahko o svojih izkušnjah povedo največ. Dokumentarec je zato učna izkušnja, ki vas bo popeljala na pot drugačnega dojemanja sveta. Sveta brez ovir.
Katja Lihtenvalner , doktorska kandidatka s področja izobraževanja odraslih, medijska analitičarka, novinarka in producentka.
Originally published at https://epale.ec.europa.eu.
