Neoliberalizem v Grčiji — vožnja v napačno smer — RAZPOTJA
GRČIJA: Neoliberalizem — vožnja v napačno smer
Zadnjega februarja letos se je nekaj pred polnočjo v vzhodni Grčiji zgodila največja železniška tragedija v zgodovini države. Dva vlaka sta drvela s hitrostjo do 160 km/h eden proti drugemu. Prišlo je do silovitega trka. Umrlo je 57 ljudi, od tega veliko mladih, še 25 jih je utrpelo težje posledice nesreče, k žrtvam pa moramo prišteti tudi tragične žalujoče, ki nosijo težke mentalne in psihološke travme.
Nesreča vlakov je razkrila večplastne težave z obnovo dotrajanih železniških infrastruktur, nedelovanje varnostnih mehanizmov, a tudi politično aroganco. Je posledica, a tudi evidenten primer neučinkovitosti delovanja neoliberalnih varčevalnih ukrepov, ki so jih dolgo izvajale domače politične elite.
Nesrečni dogodek, ki se je zgodil v temni grški noči, zato ni nobeno presenečenje. Grčija ekonomsko, družbeno in politično propada že do te mere, da je danes življenje državljanov postalo ogroženo. Varen ni več nihče.
Neoliberalizem pride v državo
Tuji posojilodajalci (Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka in Evropska komisija) so v Grčijo na povabilo lokalnih političnih oblastnikov prispeli leta 2010.
Država je v zameno za preko 200 milijard evrov vredna posojila, ki ga je dobivala v več svežnjih, začela z izvajanjem neoliberalnih varčevalnih ukrepov, ki so predvidevali reze v javni sektor, odpuščanja in razprodajo državnega premoženja ter izvedbo specifičnih ekonomskih reform.
V divjem procesu privatizacije je oblast prodala vse najpomembnejše prometne infrastrukture: največje grško pristanišče Pirej; 14 regionalnih letališč, ki povezujejo turistično najatraktivnejše dele države in pa edine železnice v državi.
Grčija je povsem izgubila nadzor in avtonomijo pri nadzoru ter konstrukciji prometnih poti v državi.
Enaka usoda je doletela Helenske železnice, nekoč državno podjetje, ki so bile leta 2017 za 45 milijonov prodane italijanskim državnim železnicam, Ferrovie dello Stato Italiane. Novi lastniki so delovali tako kot je v Grčiji pogosto: brez nadzora, z nemalo improvizacije, uslužbenci so delali brez usposabljanj in ustreznih dovoljenj.
Za upravljanje in vzdrževanje železniške infrastrukture je še vedno skrbelo državno podjetje OSE. OSE je država izčrpala do te mere, da je že dolga leta delovala z okrnjenim delovnim osebjem, nesposobna posodabljati železniško infrastrukturo ter slediti sodobni digitalni tehnologiji v železniškem prometu.
»Na nekaterih delih delujemo brez signalizacije, brez varnostnih mehanizmov, nimamo elektronskih sistemov in premalo osebja. Ministrstvo rotimo že leta, zgodilo se ni nič,« so ob nesreči povzemali delavci, ki so tudi sami izgubili 11 svojih sodelavcev.
Ob tragičnem dogodku je minister za promet Kostas Karamanlis iz vladajoče konzervativne Nove demokracije odstopil in prevzel »politično odgovornost«. Vendar je uradno vlada Kiriakosa Mitsotakisa odgovornost prevalila na »človeški faktor« in se od nesreče oddaljila.
»Poiskali bomo odgovorne. Preiskovalni organi bodo opravili svoje delo,« je javnost nagovoril grški premier in nakazal, da bodo prst usmerili predvsem v delavce, ki so postali glavne tarče tragedije. Pri tem so jim pomagali še vplivni mediji, katerih lastniki že dolgo v odprtem zavezništvu poslovno sodelujejo z vidnimi politiki v državi. Odkrito so v slogu vladne retorike vso odgovornost zvrnili na upravljalca železnic OSE in pa strojevodjo.
Manipuliranje s čustvi javnosti in ustvarjanje sovražne klime v času tragičnega dogodka je bilo storjeno sistematično in načrtno. Grška vlada se je dodatno odkrito posluževala še ene neoliberalne narative, ki jo iz rokava potegne vedno, ko je bilo potrebno iskati odgovornost za neučinkovit in propadajoč javni sistem:
»Državljani bodo morali prevzeti tudi individualno odgovornost«.
Grški premier je član ene izmed najbolj vplivnih družin v državi in spada v izbrano politično domačo oligarhijo. Mitsotakis je bil vrsto let poslanec, njegova sestra Dora Bakojianni je bila ministrica in je še vedno poslanka, njegov nečak Kostas Bakojiannis je župan Aten, ostali člani družine zasedajo celo vrsto drugih pozicij v političnem svetu.
Politične elite so se dolgo trudile, da so si državo povsem podjarmile in danes jo vodijo kot zasebno podjetje.
Zgodovina je zato še edina, s čimer se Grki radi kitijo in obračanje k mitom edino, kar množico še drži pokonci. Politične elite zato ogromno vlagajo v grajenje svojega imidža, ki je vedno vezan na tradicijo, zgodovinsko preteklost, pa tudi lojalnost grški ortodoksni cerkvi.
Grške družinske dinastije
Grčiji že od 19. stoletja vladajo družinske dinastije (Venizelos, Mitsotakis, Papandreou, Karamanlis, Vardinojiannis, Benaki ipd.). Njihova imena se povezujejo v vojni za neodvisnost Grčije od Otomanskega imperija in zato simbolizirajo narodne heroje ter nastopajo v šolskih učbenikih skoraj kot polbogovi. Po njih se imenujejo glavne avenije v največjih mestih, ulice v vsakem grškem mestu, letališča, itd.
Vsaka pot v Grčiji je tlakovana z miti iz polpretekle zgodovine.
Njihovi potomci danes oblast izvršujejo preko dveh ideološko različnih političnih strank: konzervativne Nove demokracije ter socialdemokratov Pasok. V iskanju kompromisov stranki nimata težav in državo izmenjaje, a vedno v koalicijskem partnerstvu, vodita že od padca vojaške hunte leta 1974. Obe druži visoka mera nepotizma, korupcije in škandalov vseh vrst (medijskih, varnostnih, pedofilskih ipd).
Obe stranki svoj politični slog gradita na populizmu in nacionalnih floskulah. Njihove obljube so visokoleteče, njihove politične pogosto poteze povezane z zasebnimi interesi. V štirih desetletjih so zgradili hobotnico, preko katere regulirajo državne institucije in javno upravo, ter se vedno povezujejo z zasebnim izbranim kapitalom. Močno koruptiven sistem je trdovratno zakoreninjen, med drugim pa je tesno povezan tudi z ladjarskimi družinami, medijskimi mogotci ter lastniki nogometnih klubov.
Grški vodilni politiki živijo v elitnih vilah, vozijo se z avtomobili z zatemnjenimi šipami, njihovo otroci se šolajo v privatnih kolidžih v tujini, njihovo premoženje se šteje v milijonih. So nedotakljiva kasta, ki z realnostjo preostale Grčije nima ničesar skupnega. Zdravijo se v zasebnih bolnišnicah, z vlaki se ne vozijo, življenje množice jim je tuje. Cela vrsta gospodarskih škandalov nakazuje, da zakoni za njih ne veljajo.
Tako je npr. žena sedanjega grškega premierja Mitsotakisa, Maria Eva Virginia Grabowski Mitsotakis, delničarka podjetja, ki je del mednarodne off-shore mreže s sedežem na Sejšelih. Svojih večmilijonskih dohodkov neznanega izvorane zna pojasniti, sicer pa je za grške davčne organe zaradi svojega družbenega položaja nedotakljiva.
Mitsotakis, ki je svojo mladost preživel v elitnih mednarodnih kolidžih in z javnostjo z obilo nespretnosti komunicira samo preko izbranih medijev, je po tragediji vlakov tako mladim študentom nonšalantno svetoval: »naj države ne zapuščajo in se tudi oni žrtvujejo ter ’nastavijo hrbet’,« kot pravi grška fraza.
Da bi narahlo omilil javni diskurz in besno javnost, je kasneje napovedal predčasne parlamentarne volitve, ki so se odvile najprej 21. maja in se ponovile še 25. junija. Na njih je s prevladujočo večino zmagala Nova demokracija s približno 40% ter si zaradi spremenjene volilne zakonodaje, ki daje prednost zmagovalni stranki z dodatnimi sedeži, zagotovila absolutno večino.
Pravo alternativo zakoreninjenemu obstoječemu političnemu sistemu, ki poleg gospodarskih zaveznikov sobiva v tesnem sožitju tudi s sodnim sistemom, si je težko sploh predstavljati.
Vizijo o tem, kako bi lahko bilo, je januarja 2015 predstavila levičarska Siriza.
A tudi njen vlak je šest mesecev kasneje odpeljal in trčil v lastne obljube.
Siriza — alternativa neoliberalizmu
Zgodba o nastanku največjega političnega levičarskega upa 21. stoletja — koalicije radikalnih strank Siriza se je začela že pred časom ekonomske krize 2009. Zagon za okrepljeno formiranje, prepoznavnost in glasno politično participacijo ji je dalo samoniklo gibanje, ki se je upiralo varčevalnim ukrepom na ulicah in trgih po celotni država. To se je izdatno okrepilo po tem, ko je vlada socialdemokrata Jorgosa Papandreouja v državo 2010 pripeljala tuje posojilodajalce.
Neoliberalno plenjenje neslutenih dimenzij je povzročilo izredno stanje v državi v obliki protestov, na katerih je bilo pogosto po več tisoč ljudi.
Četudi Siriza ni bila rojena samo na ulici, so bili za njeno priljubljenost ključni proti-vladni in proti-varčevalni protesti v tistem obdobju. Sama sem imela priložnost, da sem to večletno formiranje spremljala od blizu, zato bi obdobje delovanja stranke Siriza razdelila na štiri faze:
Faza formiranja (od 2004 do januarja 2015)
Siriza je svoje ključne temelje zgradila v protikapitalistično gibanje in radikalne levičarske formacije v politično živahnem obdobju. Te so v Sirizi dobile zelo realno možnost političnega participiranja, ljudje pa upanje.
Zgodil se je 25. januar 2015 in Siriza je na zgodovinskih parlamentarnih volitvah zmagala.
»Grčija opušča varčevanje in napreduje z upanjem, optimizmom, z dostojanstvom ter vztrajnimi koraki proti spreminjajoči se Evropi,« je v svojem zmagovalnem govoru na odru v centru Aten napovedal novi grški premier Aleksis Cipras. Naznanil je tudi, da se bo njegova vlada »borila proti oligarhiji«.
Pred nami se je odvijala zgodovina. Alternativa neoliberalni pošasti se je oblikovala pred našimi očmi. Bila je glasna, odločna ter v tistem obdobju še nepokorna.
Sledilo je:
Prvo obdobje vodenja Sirize (januar 2015 — julij 2015)
Priča smo bili še nikoli videnim prizorom do takrat: grški politiki so se upirali mednarodnim posojilodajalcem ter prihajali na sestanke v Bruselj s pokončno držo. Na drugi fronti so Grki v centru Aten organizirali shode v podporo vladi.
»Ne dajte se! Z vami smo,« se je slišalo izpred grškega parlamenta.
Še vedno menim, da je imel 40-letni Cipras tudi zaradi svoje mladosti takrat zgodovinsko priložnost, da postane novodobni simbol mednarodne levice in neomarksistični idol.
A sledil je znameniti julijski referendum leta 2015.
Grki so bili ponovno pozvani, naj odločijo. Vprašani so bili, ali so pripravljeni sprejeti nove varčevalne ukrepe? Iste varčevalne ukrepe, zaradi katerih je zgubila prejšnja vlada in iste varčevalne ukrepe, ki jim je Siriza napovedovala vojno.
Odgovor: »da ali ne«. Danes je bil zloglasni »Ne referendum« (bolj poznan kot »Ohi referendum« iz grške besede » όχι« v prevodu: »ne«) za mnoge jasen znak, da ima Ciprasova vlada v ključnih pogajanjih s finančnimi institucijami dvome.
Kljub ogromnemu pritisku, bančnim špekulacijam, grožnjam z bankrotom in zaprtimi bankami, so ljudje še enkrat pokazali svojo absolutno podporo Ciprasovi vladi: več kot 61% ljudi se je odločilo, da ne želijo novih varčevalnih ukrepov.
Toda v zakulisju je Ciprasova vlada že imela druge načrte.
Drugo obdobje vodenja Sirize (julij 2015 — julij 2019)
Vodstvo Sirize je julija 2015 glasovalo za nov varčevalni paket tako imenovani Četrti Memorandum. 13. julija pa je parlament uradno kljub nasprotni odločitvi ljudi sprejel tri leta novih varčevalnih ukrepov v zameno za novo posojilo.
Ciprasova vlada je najprej zamenjala neubogljive ministre kot je bil Janis Varufakis, ki je bil takrat kot finančni minister izstreljen kot rock zvezda v politične vode; sledil je Panos Lafazanis; Zoi Konstantopoulou; Manolis Glezos, Kostas Lapavistas, itd. Od stranke se je odtrgal tudi njen podmladek.
Siriza je potem vladala vse do konca mandata 2019 in je vse do leta 2018 delovala popolnoma brez avtonomije odločanja. Slediti je morala ukazom mednarodnih posojilodajalcev, ki so jih zdaj preimenovali v »Institucije« ter izvrševati reforme po njenem nareku.
To je bilo tudi obdobje, ko so grške železnice prodali italijanskemu državnemu podjetju.
Cipras je iz zgovornega in nasmejanega politika postal zagrenjen in oddaljen od množice. Nič se ni več sprehajal med ljudmi. Dnevi, ko so ljudje klicali za njim, se objemali in fotografirali, so bili mimo.
Siriza do danes
Julija 2019 je na parlamentarnih volitvah Siriza izgubila proti Novi Demokraciji. Njeni koalicijski partnerji Neodvisni Grki pa se niso uvrstili niti v parlament. Najbolj tragični so bili prizori na njenih shodih in protestih. Siriza je izgubila svoj najbolj vitalen del: uporne ženske, žilave delavke, matere, študente, dijake. Škoda je bila nepopravljiva. Na shodih so zdaj sedele postarane kravate. Prej ponosni so se zdaj mnogi oddaljevali od te stranke.
Siriza tako ni ustavila neoliberalnih struj, ampak je z njimi sklenila soglasje v obliki novih varčevalnih ukrepov, proti katerem je včasih tako glasno nastopala.
S tem je dokončno pokopala upe Grkom, pa tudi ostali evropski levici, in pristala na smetišču zgodovine.
Neoliberalizem dehumanizira
V paralelnem, a še kako resničnem svetu grških gospodinjstev, je neoliberalizem osiromašil socialno državo in državljane potisnil v revščino in negotovost. Varčevalni ukrepi, ki jih je Grčija uvedla v zadnjem desetletju, so imeli katastrofalne socialne posledice za prebivalstvo.
Zaradi varčevanja je vlada zmanjšala javne investicije in javne storitve, kar je povzročilo upad gospodarske aktivnosti in zmanjšanje števila delovnih mest. Rezultat je bila visoka stopnja brezposelnosti, ki je imela resne socialne posledice, kot so izguba dostojanstva, revščina in socialna izključenost.
Povečalo se je število ljudi, ki živijo pod pragom revščine. Po podatkih grškega statističnega urada (ELSTAT) se je revščina v Grčiji povečala po letu 2010, ko so bili uvedeni varčevalni ukrepi. Leta 2009 je stopnja tveganja revščine znašala 20,1 %, leta 2018 pa se je povzpela na 32 %. V istem obdobju se je stopnja tveganja socialne izključenosti povečala s 28,1 % na 34,8 %. Medtem se je brezposelnost povečala s 9,3% leta 2009 na 18,1 % leta 2010 in je bila v letu 2020 še vedno visoka z 16,3 %. Število ljudi, ki živijo pod pragom revščine, se je povečalo s 2,2 milijona v letu 2009 na 3,4 milijona v letu 2019.
V letu 2020 je pandemija covida-19 še dodatno poslabšala gospodarske razmere v Grčiji. Stopnja brezposelnosti se je povečala na 16,3%, največ v EU. Tudi število ljudi, ki živijo pod pragom revščine, se je povečalo. Po ocenah se je približno 40% prebivalstva Grčije znašlo v težkih gospodarskih razmerah.
Zmanjšanje javnih storitev, kot so voda, plin in elektrika, je mnogim ljudem povzročilo finančne težave. Domačini so se morali soočati z izklopi elektrike in pomanjkanjem vode, saj niso mogli več plačevati računov.
Po podatkih iz leta 2016 je več kot 300.000 gospodinjstev v Grčiji ostalo brez elektrike zaradi neporavnanih računov. Mnogi ljudje so se soočili tudi s prekinitvijo dobave vode zaradi neplačanih obveznosti. Po podatkih iz leta 2019 je približno 40% prebivalstva Grčije izrazilo skrb zaradi pomanjkanja sredstev za plačilo računov za osnovne storitve.
Gospodarske posledice krize so se začele odražati na socialnih in duševnih stiskah ljudi, povečali so se samomori zaradi eksistencialnih razlogov. Ljudje so tudi sicer začeli zapadati v mentalne težave, ki so se odražale skozi različne načine med drugim izolacijo med štirimi stenami ter distanciranjem od socialnega življenja, ki si ga prej vajena vesela mediteranska družba naenkrat ni mogla več privoščiti.
Mnogi ljudje so zaradi varčevalnih ukrepov izgubili svoje domove in se znašli na ulici. Po uradnih podatkih ministrstva za delo in socialne zadeve se je število brezdomcev v Grčiji po gospodarski krizi leta 2010 močno povečalo. Leta 2010 je bilo v Grčiji približno 11.000 brezdomcev. Do leta 2016 se je njihovo število že podvojilo. Leta 2021 je bilo ocenjeno, da je bilo v Grčiji že več kot 25 000 brezdomcev.
Te številke vključujejo samo tiste, ki so bili uradno registrirani kot brezdomci, zato je dejansko število lahko višje. Gospodarska kriza, varčevalni ukrepi in visoka stopnja brezposelnosti so med glavnimi vzroki za brezdomstvo v Grčiji.
Javni zdravstveni sistem jih je pod neoliberalnimi politikami, ki so favorizirale zasebni sektor, najbolj skupil. Grška vlada je zmanjšala javna sredstva za zdravstvo in hkrati povečala cene zdravil ter omejila pravice do zdravstvenega varstva za nekatere družbene skupine. Rezultat je bilo povečanje števila ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, omejen dostop do kakovostnega zdravstvenega varstva, poslabšanje zdravstvenega stanja prebivalstva, vključno s povečano obolevnostjo in umrljivostjo ter porastom števila bolezni, ki jih je mogoče preprečiti, povečala pa se je tudi stopnja umrljivosti.
Pomanjkanje zdravil in zdravstvenega materiala je pomembno vplivalo tudi na zdravljenje kroničnih bolezni, kot sta sladkorna bolezen in rak. Številni bolniki niso imeli dostopa do potrebnih zdravil, tisti, ki so si jih lahko privoščili, pa so se zaradi pomanjkanja soočali z napihnjenimi cenami. Zaradi tega se je povečalo število zapletov in smrti, ki jih je bilo mogoče preprečiti.
Grčija je nazadovala do te mere, da je danes njen zdravstveni in šolski sistem primerljiv z nerazvitimi ekonomijami ter je postala povsem neperspektivna država, iz katere se predvsem mladi množično izseljujejo.
Največja žrtev neoliberalnih politik je zato socialna država. Kriza pa je ljudi dodatno potisnila v brezposelnost in revščino, zaradi česar so postali v ekonomskem smislu »neuporabni« in razčlovečeni.
Upad demokracije in vzpon ekstremizma
Eden od bolj opaznih vplivov krize na demokratične vrednote je bil vzpon ekstremističnih političnih strank in grupacij. Na parlamentarnih volitvah leta 2012 je skrajno desna neonacistična stranka Zlata zora dobila 18 sedežev in tako postala tretja največja stranka v grškem parlamentu.
Kriza je spodkopala socialno kohezijo in strpnost. Eksistencialna stiska, s katero so se soočali številni Grki, je povzročila večjo napetost in sovražnost do priseljencev in beguncev. Povečalo se je število zločinov iz sovraštva in diskriminacije manjšinskih skupin ter skrajno desničarskih ekstremističnih skupin.
Krizo je politična oblast izkoristila tudi za napad na svobodo govora in tiska. Leta 2013 je vlada z izgovorom varčevanja zaprla javno radiotelevizijo ERT, kar je povzročilo obsežne proteste in obtožbe o cenzuri. Novinarji in mediji so se soočali s pritiski in ustrahovanjem s strani političnih strank in interesnih skupin.
Grška politična oblast že vrsto let izvaja monopol nad predvsem množičnimi mediji, ki so deležni državne pomoči ter tudi zaradi tega kanalizirajo uradno politiko. Na drugi strani neodvisni marginalizirani mediji doživljajo pogrom, šikaniranja ter vrsto tožb na sodiščih.
Grčija je že drugo leto zapored na najslabšem mestu na področju svobode medijev v Evropi. Novo poročilo Reporterjev brez meja razkriva, da je v letu 2023 Grčija zasedla komaj 107. mesto med 180 državami.
Po umoru grškega novinarja Jorgosa Karaivaza, ki je bil ustreljen pred svojo hišo spomladi 2021, je eden izmed najbolj očitnih problemov sodobne Grčije še mobilizacija in penetracija organiziranega kriminala v državne strukture in višjo politiko. Vedno več dokazov napeljuje, da grški politični vrh ter varnostne službe v zadnjih nekaj letih odprto kolaborirajo s kriminalnimi organizacijami v državi.
Naraščanje političnega ekstremizma ter moči organiziranih kriminalnih združb in pa napad na svobodo medijev so kolateralni pojavi, ki so se v politično nestabilni Grčiji zaradi neoliberalnih politik okrepili in tako dodatno pokazali na šibkost demokratičnih struktur.
Ko so mednarodni posojilodajalci leta 2010 prišli v Grčijo, so dobro vedeli, da z državo upravlja pokvarjena in skorumpirana politična oligarhija, zato se upora iz vrha niso bali. Vendar analiza dobrega desetletja ekonomskega pustošenja razkriva, da so neoliberalne politike asistirale pri vrsti tragedij, ki so se v državi odvile v zadnjih letih. Med drugim tudi pri eni izmed največjih nesreč vlakov v Grčiji v 21. stoletju, ki je vodila v smrt skoraj 60 ljudi.
Grčijo zato na koncu tunela ne čaka luč. Na koncu tunela je vlak.
Originally published on Razpotja
