Črni madež sodobne grške zgodovine
»Grški mediji so širili pro-srbsko propagando«
Intervju z nizozemsko novinarko Ingeborg Beugel
Ingeborg Beugel je holandska novinarka, producentka in scenaristka. Danes 62-letna svetlolasa Nizozemka se je v Grčijo preselila leta 1983, ko se je kot sama pravi, »zaljubila v svetovalca Meline Merkuri«, takratne ministrice za kulturo.
»On je bil njen svetovalec, pisal je tekste in govore. Merkuri je bila lutka, on je posedoval možgane. Jaz sem se zaljubila v možgane,« se danes spominja prvega poznanstva s svojim poznejšim možem. Kasneje je sodelovala z nizozemsko javno radio-televizijo, za katero je producirala reportaže, dokumentarce in dokumentarne serije.
Njena zgodba z Grčijo se je sredi 90ih prekinila in se v nekem drugem življenjskem obdobju spet nadaljuje od leta 2016, ko se je vrnila in tukaj nadaljuje poročevalsko kariero.
Beugel je zavezana resnici. Govorijo povsod, zahteva jo od politikov, se za njo poteguje. Ker je zvesta humanističnim načelom in opozarja na zlorabe ranljivih, je bila za to pogosto preganjana in celo aretirana.
Lani novembra je grško oblast razburila, ko je konzervativnega premierja Kiriakosa Mitsotakisa na novinarski konferenci vprašala: »Predsednik vlade Mitsotakis, kdaj boste končno nehali lagati? Lagati o prisilnih zavračanjih migrantov na morju in o tem, kaj se dogaja z begunci v Grčiji? Obstajajo prepričljivi dokazi, vi pa še naprej zanikate in lažete. Zakaj niste iskreni?«
Mitsotakis se je na konferenci razjezil ter novinarki očital, da »žali njega in grško ljudstvo z obtožbami in izrazi, ki niso podprta z dejstvi«. Škandal, ki ga je preko živega prenosa spremljal cel svet, je Mitsotakisa videl nenavadno razburjenega. Beugel je kmalu po incidentu morala zaradi groženj in obrekovanja medijev naklonjenih grški vladi zapustiti državo. Letos spomladi se je spet vrnila.
Govori strastno, zavzeto in brez dlake na jeziku. V 90ih, ko je poročala za nizozemske medije iz območja nekdanje Jugoslavije, je glasno kritizirala vpletenost takratnih grških oblasti in poročanje domačih medijev, ki jih je obtožila, da širijo »pro-srbsko propagando«. V najinem pogovoru sva zato šli v preteklost: spominjali sva se njenega doživljanja vojne na Balkanu, saj so dogodki, ki jim je bila priča v razbiti in uničeni Jugoslaviji, usodno vplivali na razvoj njenega življenja. Poleg novinarskih poročil iz balkanske vojne je leta 2002 ustvarila dokumentarec »Grški način«, s katerim pravi, da si je nakopala nemalo sovražnikov.
Z njo smo se pogovarjali v grški prestolnici Atene.
• Vojno ste pokrivali kot nizozemska novinarka živeča v Grčiji. Kako se spominjate tistih časov?
V tistem obdobju sem zaradi svojega poročanja izgubila 80% grških prijateljev.
• Zakaj? Kaj se je zgodilo?
To je zame boleča zgodba. Opraviti ima veliko z vplivom množičnih medijev v tistem obdobju. Mislim, da je primerljivo s vplivom socialnih medijev danes. Grški mediji so v tistem času dobesedno kopirali propagando Miloševića in Karađića. Do tega sem bila kritična. Takrat sem bila ena redkih novinark, ki so iz Grčije odhajali v Jugoslavijo in poročali iz terena. Grčija takrat ni imela niti enega dopisnika v Jugoslaviji. Pozneje so imeli enega v Beogradu in enega v Palah. Na muslimanskem območju niso imeli nikogar.
• Kako so izgledala ta potovanja v oblegana vojna območja nekdanje Jugoslavije?
Potovala sem skupaj z grškimi kolegi fotografi in novinarji na avtobusu, ki so jih organizirale včasih humanitarne organizacije ali pa grški sindikati. Doživljala sem šikaniranja s strani grških kolegov. Ko sem bila v skupini z njimi, mi niso dovolili, da se pogovarjam z bosanskimi Muslimani. To je bilo še pred genocidom v Srebrenici. Grški medijski delavci so se pogrupirali in postavili proti meni. Grozili so mi, da če bom nadaljevala s kritiko in zahtevala poročanje o vojnih zločinih storjenih nad muslimanskimi Bošnjaki, da me bodo na cestnih blokadah pahnili med pijane srbske vojake, ki me bodo posilili. Šli so celo tako daleč, da so izjavljali, da si zaslužim biti zlorabljena s strani srbskih vojakov.
• To so bile izjave grških novinarjev in fotografov?
Tako je. Izjemi sta bila dva novinarja danes propadle Eleftherothipije, ki sta mi edina pomagala: Dimitris Tzimas in Aleksandros Stamathiou. Ona dva sta me branila, ne samo kot novinarko ampak tudi kot žensko. To je bil moment, ko sem razmišljala, da želim nekoč o tem dogodku narediti nekaj večjega, mogoče dokumentarec.
• Kakšno je potem bilo potem poročanje grških novinarjev?
Ko smo se vrnili iz terenskega dela, sem primerjala svoje delo z njihovimi. Torej vse, kar sem videla jaz, so videli tudi ti ljudje. Poročali pa smo o dveh različnih realnostih. To je presegalo Orwellovo razumevanje. Včasih sem poklicala te lokalne novinarje in jih vprašala: »Poslušaj, tukaj pišeš, da so bile grške cerkve uničene s strani muslimanov. Ne pišeš pa ničesar o prisilnih evakuacijah? Ali pa o tem, da so starci morali ostati v svojih hišah skupaj z mladimi vnuki. Da so morali zabarikadirati lastne domove ponoči, ker so celo ostarele gospe bile posiljene s strani srbskih vojakov, ki so se sprehajali skozi vasi.«
• Kaj so vam odgovarjali?
Priznavali so, da se zavedajo neskladnosti v poročanju. Izgovarjali so se na posojila, ki jih imajo in otroke. »Če bi pisali to, kar poročaš ti, bomo izgubili službo,« so priznavali. To je bilo zame kot nizozemsko novinarko, nepredstavljivo.
• Se spomnite kakšnih specifičnih zgodb?
Enkrat sem spremljala dostavljanje hrane srbskemu prebivalstvu s strani neke grške humanitarne organizacije. V nekem trenutku sem šla do točke Rdečega križa, kjer so ostali samo ostareli muslimanski prebivalci, ki niso zmogli biti evakuirani. Z njimi so bili včasih mlajši člani družine, ki so skrbeli za njih. Rdeči križ je delil moko, da bi prebivalci, ki so ostali lahko izdelovali kruh. Intervjuvala sem muslimansko punco, ki je bila na robu obupa. Vpletli so se grški novinarji, ki so mi izpulili mikrofon ter ga vrgli po cestišču. Še zdaj slišim zvok drage opreme, ki sem si jo takrat težko privoščila. Delavci Rdečega križa so bili šokirani nad prizorom.
• Lahko danes 26 let po tem incidentu poveste, kdo so bili ti novinarji?
Ja, to so bili predvsem novinarji dnevnega časopisa Ethnos in veliko fotografov, ki so delali za različne medijske organizacije.
Beugel danes pravi, da se je kasneje kakšnih 60% njenih novinarskih prijateljev vrnilo in se ji opravičilo za svoje obnašanje v času vojne. »Naredili smo napako,« so povedali. Priznali so, da so sodelovali v produciranju srbske propagande v grški javnosti.
Leta 1995 se je njena ljubezenska romanca končala, pobrala je svoje imetje in se z otroci vrnila na Nizozemsko.
Ko se je zgodila Srebrenica julija 1995, sem bila na letalu. Brala sem nizozemske časopise, ki so popisovali genocid in se dobesedno peljala nad Bosno. To je bil izid dogodkov, ki sem ga sama že napovedovala, vendar me nihče ni poslušal.
• Ste takrat že slišali za grške posameznike, ki se v Bosni bojujejo na strani srbskih sil?
Seveda. V nekem drugem obdobju in v drugem kraju bi jih imenovali »plačanci«, ampak v Grčiji so bili to navadni državljani, ki so dobivali denar iz vseh strani. V grškem jeziku, jih naslavljajo kot »prostovoljce«, kar je popolnoma zavajujoče.
• Leta 2002 ste posneli dokumentarec »Greek way« (»Grški način«), kjer prikažete vpletenost grških oblasti in političnih elit v Jugoslovanski vojni. Kaj je grški način?
Grški način pomeni, da ignoriraš resnico in prikrito deluješ iz ozadja. Ničesar drugega ne bi pri temu dodala.
• Minilo je kar nekaj časa od vaše izkušnje na Balkanu v 90ih ter snemanja tega pol urnega dokumentarca. Zakaj?
Nikogar tema ni zanimala. Niti na Nizozemskem nisem mogla najti produkcijske hiše, ki bi bila pripravljena financirati in predvajati dokumentarec. Na koncu sem našla zanimanje znotraj progresivne levičarske medijske frakcije, ki sicer deluje pod okriljem protestanske cerkve.
• Po objavi dokumentarca ste začeli dobivati grožnje s smrtjo.
To je bilo v času, ko še ni bilo mobilnih telefonov. Imeli smo stacionarne telefone z odzivniki. Ko sem prišla domov, je bil moj avtomatski odzivnik poln sporočil v srbščini ali pa v grščini z različnimi grožnjami usmerjenimi predvsem v moje delo glede razkrivanja zločinov grške oblasti. Grozili so mi, da če bom nadaljevala, vedo, kako najti mene in moje otroke.
• V dokumentarcu omenjate zadnji dopust Slobodana Miloševića, ki bi ga naj preživel na otoku Hidra, na katerem ste tudi sami preživeli veliko svojega časa?
Ja, na Hidri imam poletno hišo in res je, Milošević je tukaj počitnikoval leta 1998. Lokalci tukaj so sovražili, da sem to razkrila. Gostila ga je vplivna bogatašinja iz družinske dinastije povezane s političnimi elitami.
• Če greva v sedanjost: lani ste bili aretirani, ker ste pomagali afganistanskemu beguncu.
Vse to je maščevanje. Vse kar se v mojem življenju dogaja danes, je povezano z maščevanjem za razkrivanje umazanih poslov, ki jih je ta država spletla v balkanski vojni. Ljudje tukaj me sovražijo že 40 let.
Ne glede na ovire Ingeborg Beugel nadaljuje z edinim poslanstvom, ki mu je zaprisežena: boju za človekove pravice, dostojno življenje zatiranih in razkrivanje zlorab in nepravilnosti oblasti ter vseh vpletenih. Zavezana resnici. Edino poslanstvo, ki jo žene in ki jo vrača v Grčijo.
Intervju je bil objavljen v slovenski reviji Borec izdaja (805–807) oktobra 2022.
